4. maja goduje sv. Florjan, varuh naših domov in zavetnik gasilcev.

Na mnogih hišah še dandanašnji vidimo podobo ali kip rimskega častnika s čelado in zastavo, z vedrom za vodo v roki, s katerim gasi gorečo hišo. To je sveti Florijan (Cvetko), zavetnik proti požarom in zoper povodnji, eden najbolj znanih in čaščenih ljudskih svetnikov, ki mu po angelovem čaščenju ali večerni molitvi naše ljudsko rado pristavi očenaš, da bi nas varoval časnega in večnega ognja. Domovina svetega Florijana je v Noriku; legende jo postavljajo še v druge kraje (Sirmij, Bologna, Gaza).

O življenju mučenca Florijana vemo le malo. Rodil se je menda v vasi Zeiselmauer ne daleč od Dunaja. Po nekdanjem rimskem martirologiju je živel kot rimski uradnik v mestu Cetium (St. Pölten). Med ponovnim preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana je izšel tudi v rimski provinci Norik ukaz, da mora vsakdo darovati rimskim državnim bogovom ali pa umreti. Državni namestnik Akvilinij je poskrbel za strogo izvajanje cesarjevega ukaza. Florijan je kot rimski častnik oziroma vojaški uradnik služil tisto leto (okoli 304) pri posadki v Lauriaku (današnji Lorch, vzhodno od Linza). Lauriacum je bil glavno mesto rimske province Noricum Ripense, ki nekako obsega današnjo Gornjo Avstrijo. Akvilinij je povsod dal iskati kristjane in jih zapreti. Ker je večina izmed njih vztrajala v krščanski veri, je kmalu v ječi čakalo na smrt že šestdeset vernikov, med njimi večina vojakov. Florijan, ki je za to zvedel v svoji odsotnosti, se je takoj vrnil v mesto, da bi preplašenim kristjanom dal poguma s svojim junaškim zgledom. Ko se je vračal v mesto, je naletel na četo vojakov, ki jo je poslal Akvilinij, da polovi še druge kristjane in jih pripelje pred namestnika. Florijan je vojakom takoj priznal, da je kristjan; prijeli so ga in peljati pred Akvilinija. Ta je uglednega in bistrega častnika skušal zlepa pregovoriti, naj daruje bogovom. Florijan je neustrašno priznal svoje krščansko prepričanje in namestniku izjavil, da je pripravljen trpeti za Kristusa tudi najhujše muke. Ko se je Akvilinij norčeval iz njega, je Florijan povzdignil oči k nebu in glasno molil k Bogu za pomoč. Vojaki so ga najprej prebičali, nato pa mu z ostrim železjem trgali meso s pleč. Tudi mučenje je prestal. Naposled se je namestnik odločil, da ga vržejo v reko Enns. Nekdaj podrejeni vojaki so mu najprej navezali težak kamen okrog vratu, nato pa ga vrgli v valove narasle reke. Legenda pripoveduje, da je Florijan klečal na bregu reke in molil; nobeden izmed vojakov ga ni uspel potisniti v globoko vodo. Nenadoma se je prerinil mlad človek do njega in ga sunil, da se je zvrnil v reko. Ko pa se je surovež nagnil čez mostno ograjo, da bi videl utapljajočega se svetnika, ni ničesar več videl, ker je nenadoma popolnoma oslepel.

O pokopu trupla mrtvega svetnika pripoveduje legenda čudežne reči. Vsekakor je gotovo, da so ga pokopali verniki. Pozneje so nad njegovim grobom sezidali kapelo, okrog katere je kmalu zraslo naselje. Pri Linzu je nastal tudi sloveči samostan St. Florian, ki so ga Madžari leta 900 porušili, a so ga pozneje spet pozidali. Krasna cerkev hrani nekaj mučenčevih svetinj. Poljska hrani v Krakovu nekaj njegovih svetih ostankov v krasni baziliki, njemu posvečeni, Dunaj časti sv. Florijana kot svojega zavetnika.

Na Slovenskem so mu posvetili 8 župnijskih (med njimi tudi župnija Trzin) in 18 podružničnih cerkva.

Na nekaterih slikah ga vidimo upodobljenega, kako plava kot rimski častnik v nadzemeljski luči, obdan z oklepom in s križem na prsih; v desni roki drži poveljniški prapor, ob njem pa izliva angel iz vrča vodo nad gorečo vasico. V Ljubljani so leta 1672 postavili lepo cerkvico pod gradom v spomin na hud požar leta 1660.

Povzeto po: Leto svetnikov 2.del, MD Celje 2000, str. 304-305