Sv. maše v župniji

Ob nedeljah sta sv. maši ob 8.00 in 10.00 tudi ob premaknitvah ure.

Čez teden pa so sv. maše:

• v ponedeljek ob 18.00,
• v torek ob 8.00,
• v sredo ob 8.00,
• v četrtek ob 18.00,
• v petke ob 18.00 in
• v soboto ob 18.00.

Ure večerne sv. maše se menjujejo (pozimi ob 18.00, poleti ob 19.00) in jih moremo videti v stolpcu oznanila.

Mašne namene lahko pogledate pod rubriko "Oznanila" oz. na naslednji povezavi: MAŠNI NAMENI.

Kaj je maša ali evharistija?

Sveta maša - evharistija je srce in vrhunec življenja Cerkve, kajti v njej Kristus pridružuje svojo Cerkev in vse njene ude svoji daritvi hvale in zahvale, ko ko je na križu daroval svojemu Očetu enkrat za vselej; po tej daritvi razliva milosti odrešenja na vso Cerkev. (prim. KKC - Katekizem katoliške Cerkve 1407) Evharistija je spomin na Kristusovo veliko noč: to se pravi na delo odrešenja, izvršeno s Kristusovim življenjem, smrtjo in vstajenjem, delo, ki ga liturgično dejanje napravi navzočega. (KKC 1409) Kot daritev se evharistija daruje tudi v odpuščanje grehov živih in rajnih, in za to, da si izprosimo od Boga duhovnih in časnih dobrin (KKC 1414)

Nastanek svete maše

Gospodova večerja je najpopolnejše vidno razodetje prijateljevanja z Bogom. Sam Jezus je obhajal starozavezno pasho - večerjo. Kristus je s čudežno pomnožitvijo kruha, s svojim govorom o kruhu življenja in s prispodobo o kraljevski svatbeni večerji naznanil, da bo svoji Cerkvi zapustil večerjo kot novo obliko čaščenja Boga in bratskega zbiranja vernikov. Jezus je to storil pri zadnji večerji pred svojim trpljenjem. Pri tej večerji je svoje učence poučeval in bodril, naj vztrajajo v edinosti in ljubezni. Molil je zanje in za vse ljudi. Na koncu je vzel kruh, se zahvalil Bogu Očetu, kruh razlomil in ga dal učencem govoreč:« To je moje telo, ki se daje za vas, to delajte v moj spomin.«
Za tem je vzel kelih z vinom govoreč: »To je kelih moje krvi, ki se preliva za vas.«

Tako se je Jezus daroval pod podobama kruha in vina svojemu Očetu in vsem ljudem.
Ustanovil je Evharistijo ali sveto mašo – daritev – kot spominsko dejanje popolnega darovanja. Sv. Pavel to razlaga z besedami: »Kajti vsakič, ko jeste ta kruh in pijete iz keliha, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.« (1Kor 11,26)
Sv. maša je zakrament Jezusove zahvalne daritve Bogu. Pri njej se zakramentalno slavi in obnavlja Jezusova daritev za naše odrešenje, njegova smrt in vstajenje. Uživamo posvečeni kruh, ki se daje za nas in pijemo njegovo kri, ki se preliva za nas.
Glavni del svete maše je spremenjenje - posvečenje kruha in vina - z izgovarjanjem Jezusovih besed pri zadnji večerji. To je središče Jezusovega spominskega dejanja: podobe kruha in vina ostanejo iste, toda menja se njihova stvarnost. S posvečenjem kruha in vina postaneta nova stvarnost Kristusovega telesa in njegove krvi.
Zemeljski sadovi človekovega dela v evharistiji postanejo znamenja, da se je Jezus Kristus ves predal nebeškemu Očetu in nam. To se z močjo sv. Duha dogaja pri vsaki maši in tako je Jezus ves prisoten med svojim božjim ljudstvom.
Evharistija je spominsko dejanje, po katerem se na skrivnosten način obnavljajo dogodki našega odrešenja. Evharistija je središčni zakrament Cerkve.
Uživanje Kristusovega Telesa in Krvi pod podobo kruha in vina se imenuje sv. obhajilo. Posvečeni kruh se shranjuje v cerkvi v prostoru, ki se imenuje tabernakelj (pred njim gori večna luč).

    Zvesti Gospodovemu naročilu »To delajte v moj spomin«, se kristjani zbiramo prvi dan v tednu, da obhajamo Gospodovo večerjo. Udeležba pri nedeljski maši je najpomembnejši izraz vere in povezanosti verujočih s Kristusom in med seboj. Za kristjana nedelja ni zadnji, ampak prvi dan v tednu. Od mrtvih vstali Kristus prinaša nedelji novost velikonočnega življenja. Ta dan je vabilo, da znova in znova poživimo tri velike razsežnosti krščanskega življenja: vero, upanje in ljubezen.
Udeležba pri maši je za kristjana dolžnost in življenjska potreba. Če kristjan opušča mašo, vera v njegovem srcu sčasoma umre in skupnost obuboža. 
Nedelja je torej sveta!

Zgradba maše
    Različni deli sestavljajo obhajanje evharistije. Na začetku se vsi pokrižamo, kajti zbrani smo v imenu Boga. Bog je sredi med nami, zato tudi pozdrav: »Gospod z vami!« Ker smo tudi skupnost grešnikov je že takoj na začetku obred kesanja in spokornih vzklikov: »Gospod usmili se…«

    Pri besednem bogoslužju nam govori Gospod. Poslušamo Božjo besedo, kakor so jo zapisali sveti pisatelji v Svetem pismu. To božjo besedo nam mašnik nato v pridigi razloži in približa. Besedno bogoslužje se zaključi s prošnjami.

    Drugi del maše se zberemo okrog oltarja. Prinašamo darove in jih darujemo Bogu, naj jih spremeni v dar večnega življenja. Ta del se imenuje evharistično bogoslužje, saj je ravno tu bistvo maše. Višek doseže, ko mašnik prosi Svetega Duha naj posveti prinesene darove. Nato molimo za Cerkev ter njene žive in že umrle člane.

    Tretji del maše je obhajilni obred. Po skupni molitvi očenaša in dejanju odpuščanja drug drugemu pristopimo k obhajilu. Vsak prejem Kristusovega telesa je zedinjanje s Kristusom, hkrati pa nas povezuje v občestvo z našimi brati in sestrami. Evharistija nam mora dajati moči, da tudi sami postajamo to kar prejemamo, da se tudi sami v vsakdanjem življenju darujemo drug za drugega.

Naročanje maš
    Vemo, da je maša najpopolnejša oblika molitve, ki jo verniki, zbrani v občestvu Cerkve, skupaj z Jezusom darujemo Bogu. Maše navadno darujemo za naše rajne brate in sestre, ob smrti, po pogrebu ali ob različnih obletnicah. Maše darujemo tudi v druge namene, v zahvalo, za Božji blagoslov, za uspeh, za zdravje... Zavedati se moramo, da ko duhovnik daruje mašo po našem namenu, skupaj z njim moli vsa Cerkev.  Prav je, da vsaj enkrat v letu darujemo sveto mašo za svoje prednike, zlasti ob obletnici njihove smrti, ali pa ob njihovem godovnem ali rojstem dnevu.

    Paziti pa moramo, da maš ne bomo samo naročali, temveč da se jih bomo takrat, kadar se darujejo po našem namenu, tudi udeležili.