Sv.Lenart.jpg

Misel

Ljudje bodo pozabili, kaj ste jim rekli. Nikoli pa ne bodo pozabili, kako so se zaradi vaših besed počutili.

C. W. Buechner

Bralci božje besede

 

 

DATUM

DAN

maša ob 800

maša ob 1000

7. julij

2019

IZSELJENSKA NEDELJA

družina

Peras

Danica Sirk,

Lucija Senekovič

14. julij

2019

15. NEDELJA MED LETOM

družina

Vinter

Anja Fras,

Jasmina Breznik

21. julij

2019

KRIŠTOFOVA NEDELJA

Sonja Ploj,

Petra Šantl

družina

Šuman

     28. julij

       2019

17. NEDELJA MED LETOM

Karolina Divjak,

Stanka Rebernik

Marjeta in Barbara Ribič

 

 

Berila in evangelije za vsak dan lahko najdete na www.hozana.si.

 

e srečanje v tem mesecu bomo popestrili s

biblija2

Bralec Božje besede
Bralca Božje besede uvrščamo med posebne Cerkvene službe. Ta ima namreč pri maši svojo lastno službo, ki jo more sam opravljati, čeprav so navzoči pomočniki višjega reda (diakon, duhovnik, škof), zato mora biti za tako veliko službo zares sposoben in dobro pripravljen. Služba branja ni predstojniška, ampak strežniška služba. Bralci naj bi bili mlajši in odrasli, ki so sposobni dojeti naravo razodete Božje besede.

Kdo bere berila pri bogoslužju
Berilo(a) naj redno bere bralec ali bralka, in sicer laik, ki ima za to primerne sposobnosti in se je na to dobro pripravil.

Kot bralec in oznanjevalec Božje besede

  • se trudim živeti po evangeliju in nauku Cerkve,
  • Božjo besedo oznanjam razumljivo in razločno,
  • se na oznanjevanje skrbno pripravim. bible

 

Nekaj navodil za branje

 

Bralci beril se morajo zavedati, da pri bogoslužju ni nastopanja. Tehnično gledano bralec Božjo besedo bere, z vidika liturgije pa jo oznanja sebi in zbranim vernikom.

 

Prihod k ambonu    
Človek je bitje jezika. Ne govorimo samo z besedami, tudi s svojo neverbalno govorico govorimo o sebi. Ni vseeno, kaj bralec sporoča poslušalcem že od prvega trenutka svojega nastopa. Njegova naloga se začne takrat, ko vstane iz svoje klopi in naredi prve korake proti ambonu. Že iz bralčeve drže bodo poslušalci dobili nekaj informacij. Zato se je treba k ambonu napotiti slovesno: ne napihnjeno in polni samega sebe, pa tudi ne tako 'ponižno', da bi bili sključeni, kot da nam bo zdaj zdaj padel strop na glavo. Pristopiti je treba samozavestno in zavedajoč se služenja skupnosti, ki ga služba bralca s seboj prinaša.
Ko pride bralec v prezbiterij, ne poklekne. Če pa gre na svoji poti do ambona mimo oltarja, ga počasti z globokim priklonom.
Med hojo proti ambonu je tudi čas, ko se lahko s tiho molitvijo obrne na Boga. Molitev pred branjem je v osnovnem sporočilu lahko enaka mašnikovi, ki jo moli pred branjem evangelija: »Vsemogočni Bog, očisti mi srce in ustnice, da bom dobro oznanil sveti evangelij«.

Očesni stik
Očesni stik s poslušalci je način, kako jih vključimo v samo branje. Poslušalec ob pogostem očesnem stiku dobi občutek, da bralec bere njemu. Zato si poglejmo nekaj mest, kjer bralec lahko to uporabi.
Ni primerno, da bralec začne z branjem takoj, ko pristopi k ambonu, saj verniki še niso pripravljeni na poslušanje. Omogočiti jim mora kratko pripravo. To naredi tako, da za trenutek počaka, se ozre po ljudeh in šele nato začne z branjem. Prvi očesni stik je zelo pomemben. Z njim bralec poslušalcem sporoči, da je naslednje branje namenjeno prav njim. Zelo brezosebno bi deloval bralec, ki bi prišel k ambonu in začel z branjem ter nikoli ne bi pogledal zbranega občestva. Vendar prvi pogled po ljudeh ne sme biti hipnotičen ali grozeč, niti takšen, da bi z glavo opletali levo in desno. Usmerjen naj bo v ljudi in ne nekam v zadnji zid nad njihovimi glavami. Če ljudi nikoli ne pogledamo in vedno gledamo nekam drugam, dajemo občutek, da se jih bojimo.
Prvi očesni stik je lahko takšen, da bralec pride k ambonu, zazrt v lekcionar nekaj trenutkov počaka in medtem zase prebere 'napoved'. Nato pogleda v ljudi, govoreč: »Berilo iz …«
Med samim branjem je primerno pogledati po ljudeh na ključnih mestih, ne pa za vsakim stavkom. Včasih pogled po ljudeh zahteva besedilo sámo. Bralec pa se naj varuje gledati v ljudi, kadar svetopisemski pisatelj graja. V takšnih primerih to ni primerno, saj morda nihče od njih ni počel kaj takšnega, kar bi zahtevalo grajo. Zbrano občestvo pa je treba nujno pogledati ob koncu berila in zazrt v ljudi izreči sklepni vzklik.

Napoved berila
Napoved imenujem začetni del berila, ki nam pove, iz katere knjige je odlomek. Napoved je prva stvar, ki jo bralec prebere; šele nato nadaljuje z branjem samega berila. Bralec naj ne bere naslova berila, ki je sicer vedno napisan. Naslov nakazuje glavno misel odlomka, je skrbno izbran in se ga lahko uporabi pri pripravi kratkega uvoda pred branjem posameznega berila (prim. PNL 123), ni pa namenjen branju poleg berila. V nedeljskem lekcionarju sta prvo in drugo berilo posebej označena. Tudi tega ni treba brati, saj zbrano občestvo tako ali tako ve, da je prvo berilo prvo in da mu sledi drugo berilo. V knjigi sta napisana zaradi preglednosti, ne pa za branje.
Prva stvar, ki jo bo bralec prebral v prvem berilu na 23. navadno nedeljo leta B, bo torej: »Berilo iz knjige preroka Izaíja.«

Branje berila
Napočil je trenutek, za katerega se je bralec posebej pripravljal. Začetek beril navadno ni enak svetopisemskemu. Berila se navadno začnejo s kratkim uvodnim stavkom ali frazo, ki ublaži začetek besedila, ki je iztrgano iz konteksta daljšega odlomka.

Sklepni vzklik
S sklepnim vzklikom »To je Božja beseda« ali drugim, ki je možen v novem lekcionarju, bralec zbranemu občestvu oznani, da se je brala Božja beseda, in v znak hvaležnosti ljudje odgovorijo z »Bogu hvala« (prim. RMu 60). S tem hkrati izpovejo vero in počastijo Božjo besedo. Primerno je, da pri tem vzkliku bralec gleda ljudstvo, saj je dialog namenjen njim.

Odhod
Bralec zapusti ambon šele takrat, ko je branje berila zares končano. To pa je tedaj, ko je zbrano ljudstvo izpovedalo vero in počastilo prebrano Božjo besedo. Zato je najbolje, da bralec zapusti ambon in se napoti v klop nazaj na svoje mesto šele tedaj, ko ljudje odgovorijo na njegovo povabilo »To je Božja beseda« z »Bogu hvala«. Sicer dialog med bralcem in ljudmi nima učinka. Če je bralec ljudem oznanil Božjo besedo, mora dobiti povratno informacijo. Zato nikakor ni primerno, da govoreč sklepni vzklik bralec zapusti ambon, da se ga po cerkvi še komaj sliši.
Ko bralec sede v klop, je njegova naloga opravljena. Če gre mimo oltarja, se spet globoko prikloni. Hoja naj ne bo bahavo ponosna, temveč dostojanstvena, vzravnana, četudi se je med branjem kje zalomilo. Primerno se je s kratko molitvijo ali vzklikom Bogu zahvaliti za pomoč pri branju.

 

 biblijaikrunicalp9Povzeto po www.sticna.si

 

 

Piškotke uporabljamo za izboljšanje naše spletne strani. Z uporabo naše spletne strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke. Podrobne informacije..

Sprejemam piškotke.

EU Cookie Directive Module Information