Spoved je srečanje z Bogom. Zakrament odpuščanja pa je znamenje sprave z Bogom in z občestvom. Ta zakrament dvigne grešnika in ga spreobrne v globini. Gospodov križ je podoba naše sprave. Samo Bog more odpuščati grehe.
Človekova vest
Greh, zabloda, krivda, grenkoba, očitki vesti in nevolja, skesanost ali brezbrižnost. Toliko čustev, včasih navzkrižnih, pretresa našo vest. Imamo izostren čut za zlo, ki je razširjeno v svetu, čutimo se krive za marsikaj, a za nič odgovorne. Mogoče je, da naša vest zaide v skrajna pretiravanja, ali pa nasprotno, da zakrkne. Vsak kristjan se mora ravnati po vesti, toda vest ni postava. Vest si moramo tudi vzgajati.
Ravnati po vesti pomeni, odkrivati globoke zahteve svojega osebnega življenja in poklicanosti ter jih osebno sprejeti. Da bi bolje vzgojili vest moramo poslušati Božjo besedo, cerkveno občestvo in družbeno skupnost, kajti vest ne ustvarja postave, temveč jo sprejema od Boga in človeške družbe.
Storiti greh pomeni zavestno in prostovoljno narediti nekaj zlega. Greh je več kot samo zgrešeno, napačno dejanje. Greh rani odnos do Boga, do drugih in do nas samih.
Vsakokratni greh je povzročena rana Bogu, sebi in bližnjim. Grešiti pomeni prelamljati (eno ali več izmed) deset Božjih zapovedi, kar je izraz pomanjkanja naše ljubezni do Boga, sebe in bližnjih. Greh je zavrnitev očetovske skrbi Boga in zapiranje v lastno nebogljenost, kjer Božja milost ne more več delovati, saj je z grehom izrinjena iz srca. S tem postane človek zapisan oddaljenosti od Boga, ki se konča v peklu.
Niso vsi grehi enaki. Obstajajo misli, besede, dejanja in opustitve, ki jih vest graja. Če gre za majhne stvari, govorimo o malih, odpustljivih grehih. Malih grehov se ni zapovedano spovedovati, je pa seveda dovoljeno in celo zelo priporočeno zaradi koristnosti. To niso smrtni grehi, ker ne ubijajo povezanosti z Bogom in s Cerkvijo. Veliki ali smrtni grehi označujejo takšno naravnanost srca ali takšno ravnanje, ki hudo, v veliki meri oškoduje povezanost z Bogom, Cerkvijo in z ljudmi. Za velik greh se šteje, ko so izpolnjeni trije pogoji: da je greh storjen popolnoma zavestno, prostovoljno in če je teža dejanja dovolj velika. Ti grehi ne morejo biti odpuščeni brez zakramentalne spovedi.
Potrebnost in obveznost spovedi
Spoved je najprej zakrament, dejavno znamenje Božjega usmiljenja in odpuščanja. Pri spovedi položimo pred Boga svoje slabosti, grehe, svojo majhnost, nemoč in ga prosimo, da se nas dotakne s svojo rešilno in zdravilno močjo. Poleg tega je spoved tudi srečanje s samim seboj. Pri dobri pripravi na spoved se moramo nujno vprašati kaj se dogaja z nami. Ali smo se od zadnje spovedi kaj spremenili in če smo se, kako se to odraža v našem življenju. Človek mora v življenju napredovati na boljše, toda kako naj napreduje, če ne ve kaj vse se dogaja z njim.
Zakrament sprave sestavljajo štirje deli: obžalovanje, izpoved, pokora/zadoščevanje in odveza.
Prva spoved
Prva spoved je običajno pred prejemom prvega obhajila, v naši župniji jo prejmejo otroci tretjega razreda.
Spoved v naši župniji
Ljudje imamo različne spovedne prakse. Nekateri imajo stalnega spovednika, ki je hkrati tudi duhovni voditelj. Ta način je zelo dober, saj kristjan ob njem skozi pogovor in nasvete duhovno raste ter napreduje v duhovnem življenju. Drugi se držijo cerkvene zapovedi, ki določa, da se je kristjan dolžan vsaj enkrat v letu spovedati svojih grehov.
V naši župniji se je uveljavila praksa organiziranega spovedovanja dvakrat v letu, in sicer pred božičem in pred veliko nočjo. Ta praksa je povezana tudi s skupno pripravo na prejem zakramenta in možnostjo spovedi pri več spovednikih. Drugače pa je mogoče opraviti sveto spoved pred vsako sveto mašo.
Povzeto po www.sticna.si.