V ponedeljek, 29. 6. 2026, je praznik apostolov sv. Petra in Pavla, dan, ko nas je bila posvečena večina duhovnikov. 

 SVETI PETER IN PAVEL

Slovesni praznik apostolov Petra in Pavla nam predstavlja dva moža, ki sta bila po Božjem načrtu izbrana, da postavita človeški temelj Kristusovi Cerkvi.

Svetega Petra je Kristus določil za skalo, na kateri bo zidal svojo Cerkev, svetega Pavla pa za orodje, ki naj ponese njegovo ime med pogane.

God obeh apostolov so praznovali že v 4. stoletju. Najstarejši rimski koledar Furija Dionizija Filokala iz leta 354 navaja 29. junija praznik prvakov apostolov.

Oba sta isti dan proslavila Kristusa v Neronovem času z mučeniško smrtjo. Peter je bil križan Pavel obglavljen.

Na njunih grobovih so v stoletjih sezidali prekrasni baziliki svetega Petra v Vatikanu in svetega Pavla zunaj rimskega obzidja, ki sta zgovorni priči izredne gorečnosti rimskih kristjanov za slavo krščanskega svetišča.

Tudi v vzhodni Cerkvi so že v 4. stoletju častili sveta apostola Petra in Pavla, in sicer 28. decembra.

Čeprav sta bila Peter in Pavel po izobrazbi, značaju in osebnosti tako različna, sta po Božjih načrtih polagala temelje Cerkve. Hvalospev tega praznika ju takole označuje:

        Peter je prvi izpovedal vero v Kristusa, tvojega Sina,
        Pavel nam je globine te vere osvetlil.

        Peter je združil v prvo Cerkev ostanek izvoljenega ljudstva,
        Pavel pa je kot učitelj narodov
        oznanil evangelij odrešenja vsemu svetu.

        Na različne načine sta zbirala
        eno Kristusovo družino, Cerkev.

        Zato ju krščanski svet skupaj proslavlja
        in ju v nebesih druži skupni venec slave.

Kristusova Cerkev je za vse ljudi, za vse čase, za vse narode. V njej morejo najti svoj dom in svojo dopolnitev vsi ljudje.

Vir: France Oražem; Leto Kristusove skrivnosti 115 - 116

Peter je bil ribič iz Betsajde ob Genezareškem jezeru. Jezus ga je poklical, da bi bil ribič ljudi in da bi kasneje kot pastir tudi vodil Cerkev kot Božje ljudstvo. Po svetopisemskem izročilu mu je Jezus po tem, ko ga je poklical za učenca, spremenil ime v Peter: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 16,18–20). Zelo pomembna izkušnja v Petrovem življenju je bila ta, da je Jezusa, po tem, ko je bil le-ta prijet, kljub temu, da se je ob njem vzgajal in učil približno tri leta, trikrat zatajil. Po Jezusovem vnebohodu Peter nastopa kot voditelj apostolov in mlade Cerkve. Nekaj časa je bil škof v Antiohiji, okoli leta 42 pa je odšel v Rim. Od tam je vernikom v Mali Aziji poslal dve pismi (1 Pt in 2 Pt), življenjsko pot pa je sklenil z mučeništvom.

Po zgodovinskih virih naj bi apostol Peter vladal do leta 67 po Kr. Več zgodnjekrščanskih spisov potrjuje, da je Peter umrl nasilne smrti v Rimu v času vladanja cesarja Nerona. Na kraju njegovega mučeništva je dal cesar Konstantin leta 350 postaviti veliko baziliko. Sedanja bazilika sv. Petra v Vatikanu je bila postavljena v letih med 1506 in 1526. Pod njenim glavnim oltarjem je gob apostola Petra, čigar nasledniki so papeži oz. rimski škofje.

Apostol Pavel se je rodil okrog leta 10 po Kr. v Tarzu, v glavnem mestu takratne rimske province Kilikije. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Bil je farizej in poznavalec judovstva, ki je do spreobrnjenja na poti v Damask preganjal kristjane. Apostol Pavel je ob rojstvu dobil ime Savel, po spreobrnjenju pa se je dal krstiti in ime spremenil v Pavel.

O delovanju apostola Pavla poroča evangelist Luka v Apostolski delih. Obhodil je velik del takratne rimske države in ustanavljal cerkvene občine ter jih spodbujal s pismi. Danes poznamo štirinajst ohranjenih Pavlovih pisem, ki so po vsebini in obsegu za štirimi evangeliji najpomembnejši del Svetega pisma Nove zaveze. Podobno kot apostol Peter je tudi on umrl mučeniške smrti za časa cesarja Nerona okrog leta 67.

Vir: Katoliška Cerkev