Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho,... 

V postnem času se bodo pričela dela na naši strehi. 

V postu je običajno tudi, da zberem kak dar za dober namen.

Letos Vas povabim, da zbiramo dar za obnovo naše strehe.

Geslo za postno akcijo sem našel v Matejevem evangeliju v stavku: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reči le besedo in ozdravljena bo moja duša…« S postno potjo, pripravljamo sebe, da bi bili vredni, da bi Gospod prišel pod našo streho.

Prav tako naša župnijska streha, varuje kulturno in versko dediščino naših prednikov.

Vsak teden bomo v župnijskem listu spoznali katerega od svetnikov iz naših oltarjev, da se tako še bolj zavedamo o duhovni vrednosti, ki jo varuje naša streha.

Priprava na obnovo župnijske strehe – 1. del

Pogled na nastanek stranskih oltarjev je opisala dr. Tina Košorok v prispevku: »Janez Ernest II. grof Herberstein in naročila opreme za župnijsko cerkev sv. Lenarta v Slovenskih goricah«, ki ga je objavila v Acta historiae artis Slovenica, številka 20/1, leta 2020. V župnijskem listu je besedilo iz strani 107-109.

Arhivski dokumenti v ptujskem arhivu razkrivajo obilico novih podatkov o naročilih za cerkev sv. Lenarta, ki Vrišerjeve atribucije in datacije dopolnjujejo in delno korigirajo, obenem pa pričajo o finančnih vidikih župnijskih naročil in vlogi zakoncev Herberstein kot naročnikov cerkvene opreme. Lenarška župnija je bila pod odvetništvom Herbersteinov in patronatom admontskih benediktincev, ki so imeli izpostavo v bližnji Jarenini.30 Župnijske računske knjige, ki so se ohranile od leta 1752, je do leta 1769 vodil cerkveni ključar Janez Jurij Pinterič, od leta 1770 pa Franc Rudolf, odobrila oziroma podpisala in pečatila pa sta jih vsako leto upravitelj gospostva Hrastovec (sprva je bil to Jožef Joahim Strenner, v sedemdesetih letih pa Franc Pichler) in upravitelj posestva v Jarenini kot pooblaščenec admontskega samostana. Iz njih je razvidno, da je Pinterič med izdatki beležil prihranke in izdatke za izdelavo stranskih oltarjev. Leta 1763 je tako za ta namen umaknil na stran dobrih 55 goldinarjev,32 leta 1764 nadaljnjih 122 goldinarjev in 45 krajcarjev, 33 leto kasneje 115 gol-dinarjev in 15 krajcarjev,34 leta 1766 pa 118 goldinarjev in 42 krajcarjev.35 V računski knjigi iz leta 1667 je Pinterič zabeležil dva obroka v skupni vrednosti 206 goldinarjev za pozlatarja, pri čemer je 22 goldinarjev pokril s poravnano zadolžnico, naloženo pri usnjarju Urbanu Striblu, in pa celoten izdatek za kiparska dela na stranskih oltarjih in plačilo oltarnih slik. Od skupnih 420 goldinarjev je šlo za oltarja in slike iz župnijskega proračuna 356 goldinarjev in 42 krajcarjev, 63 goldinarjev in 18 krajcarjev pa je doniral grof Herberstein. Dobrih 129 goldinarjev, ki so po Herbersteinovih izračunih ostali od prihrankov in obresti, so namenili za plačilo pozlatarju.

Priloge k računski knjigi za leto 1766 potrjujejo, da je za naročilo novih stranskih oltarjev sv. Florijana in sv. Janeza Krstnika, ki sta nadomestila starejša oltarja z istima patrocinijema, osebno poskrbel Janez Ernest II. grof Herberstein. Dela ni zaupal Holzingerju, temveč graškemu kiparju Johannesu Piringerju (1709–1788). Dogovor med grofom in kiparjem je razviden iz t. i. zaznamka (Anmerkung), ki je bil, po vsebini sodeč, morda le priloga neohranjeni pogodbi, mogoče pa je tudi, da je kot dvostranski dogovor pogodbo nadomeščal. Tudi Piringer je, kot lahko preberemo v zaznamku, Herbersteinu priložil zasnovno risbo, na podlagi katere sta dogovor podpisala, obenem pa sta natančno zabele-žila tudi načrtovano postavitev in ikonografski program. Dogovor je predvidel postavitev oltarja sv. Florijana na evangeljski strani, oltarno sliko svetnika naj bi flankirala kipa sv. Urbana in sv. Patrika, v atiki pa naj bi bila slika sv. Frančiška Ksaverja, obdana z dvema angelskima figurama. Za južni stranski oltar je bila predvidena oltarna slika sv. Janeza Krstnika, ob straneh naj bi bili figuri mučencev sv. Pavla in sv. Janeza, v atiki pa slika sv. Donata, flankirana s figurama angelov. Za oba oltarja so plačali 360 goldinarjev, končana pa naj bi bila do septembra 1766. Izplačilo prvih 100 goldinarjev je Piringer prejel ob podpisu pogodbe 19. maja 1766, preostalih 260 goldinarjev pa, kot si je na dokument zabeležil Janez Ernest II., 20. julija in 15. novembra. Takrat je Piringer izdal tudi končno potrdilo o plačilu. V zaznamku opisana zasnova oltarjev je posebej zanimiva ob primerjavi s stanjem danes. Medtem ko je bila dogovorjena postavitev oltarjev glede na patrocinij in oltarne slike skladna z današnjim stanjem, je namestitev atiških slik in stranskih kipov precej drugačna od prvotne zasnove. Na oltarju sv. Florijana sta tako kipa rimskih mučencev sv. Janeza in sv. Pavla, v atiki pa slika sv. Donata, ki so bili prvotno namenjeni za oltar sv. Janeza Krstnika. Škofovski figuri sv. Urbana in sv. Patrika, ki sta bili predvideni za oltar sv. Florijana, sta nameščeni na oltar sv. Janeza Krstnika, ki ga v atiki dopolnjuje podoba sv. Frančiška Ksaverja, prvotno namenjena za Florijanov oltar.«

Vir: https://ojs.zrc-sazu.si/ahas/issue/view/785/324

Priprava na obnovo župnijske strehe – 2. del

Po tem ko smo spoznali zgodovinski oris nastanka oltarjev se tokrat ustavimo pri prvem.

Danes se ustavimo pri sv. Janezu Krstniku, katerega god obhajamo 24. junija.

»Janez Krstnik je bil Jezusov sorodnik, njegova mama je bila Marijina "teta" - torej sorodnica. Bil je pol leta starejši od Jezusa.

Njegova družina je živela v judejskih hribih. Njegov oče Zaharija je bil duhovnik, toda ne veliki duhovnik. Ni bil niti slep niti gluh niti od rojstva nem. Seveda ni bil tesar (tesar je bil Jožef, Jezusov drugi oče). Tista o krstah je pa bosa!

Angel Gabrijel se je v templju prikazal Janezovemu očetu (ne Janezu in ne njegovi mami Elizabeti!) in mu povedal, da bo dobil sina. Oče ni verjel angelu, ker sta bila oba z ženo že zelo stara in nista mogla imeti otrok. Ker ni verjel angelu, je Janezov oče onemel. Ko se je čez devet mesecev otrok res rodil, je oče priznal, da je to čudež in mu je bilo žal, da ni takoj verjel Bogu. Takrat je spet ozdravel.

Janez je mladost preživel pri starših v Judejskih hribih, pozneje pa je živel v puščavi. Nikoli se ni poročil, sploh pa ne z Elizabeto, ki je bila vendar njegova mama! Živel je zelo preprosto, oblečen v kožuh iz kamelje dlake in nikakor ni nosil pisane suknje. Jedel je kobilice in divji med, kot piše v Svetem pismu.

Ob reki Jordan je pridigal ljudem, naj spremenijo svoje življenje, naj se poboljšajo, kajti kmalu bo prišel Božji poslanec, ki mu morajo z dobrimi deli pripraviti pot. Nič kaj prijazen ni bil, ampak je vsem v obraz povedal, kaj delajo narobe in kaj morajo spremeniti. Zato ga bogataši in pomembni ljudje niso marali. Seveda ni bil prijatelj kralja Heroda in velikega duhovnika Kajfa. Ni hodil na gostije, ne sam ne s kralji ne z Jezusom. Nikakor ga niso vabili v tempelj. Tudi se ni rodil v templju in tam ni krščeval. Judje sploh niso krščevali majhnih otrok, ampak so jih osmi dan po rojstvu obrezali - to je pomenilo, da so uradno postali člani izvoljenega božjega ljudstva. To je podobno krstu, a ni isto.

Nikjer v Svetem pismu ne piše, da bi Janez pridigal tudi po Galileji, ni bil iz Nazareta in ni bil Jezusov sosed. Tudi ribič ni bil. Vsekakor pa so galilejski ribiči hodili k njemu v Judejo, vsaj Janez in Andrej sta omenjena. Veliko ljudi je prihajalo k njemu ob Jordan. Tam jih je krščeval, tudi Jezusa je tam krstil.

Janez NIKOLI ni trdil, da je prerok ali celo Odrešenik. Jasno in glasno je povedal, da je Jezus večji od njega. Imenoval ga je Jagnje Božje. Jagnje pomeni žrtev. Torej je Janez vedel, da bo Jezus žrtoval svoje življenje, da bi rešil ljudi. Lahko rečemo, da je Janez "videl" Sveto Trojico: ob krstu Jezusa, Boga - Sina se je Janezu pokazal Bog Sveti Duh v podobi goloba, iz oblaka pa je zaslišal glas Boga Očeta. Ni ga videl, ga je pa slišal.

Umrl je malo prej kot Jezus, star okoli trideset let. Kralj Herod ga je zaprl v ječo in mu dal odsekati glavo, ker mu je naravnost povedal, kaj dela narobe. Kralji pa navadno nočejo slišati kritike. Tako ni bil križan z Jezusom. Tisto je bil Dizma, razbojnik, ki je na križu Jezusa prosil odpuščanja in takoj, še topel šel v nebesa. Pod križem pa je stal drugi Janez, ne Krstnik ampak galilejski ribič, Zebedejev sin in brat našega Jakoba. Jezus je žaloval za Janezom Krstnikom, ni pa ga obudil od mrtvih, obujen je bil drug Jezusov prijatelj, Lazar iz Betanije (to je vas blizu Jeruzalema).

Tisto o ognjenem vozu je pa iz Elijeve zgodbe. Elija je bil prerok, ki je živel precej stoletij pred Jezusom. Zanj pravijo, da ni umrl ampak se je na ognjenem vozu odpeljal naravnost v nebesa. Zato je veljal za največjega preroka do Janeza Krstnika.«

Vir: https://zupnija-lj-sv-jakob.rkc.si/Arhiv/jakob/letoSP/sp32R.html

Priprava na obnovo župnijske strehe – 3. del

Danes se ustavimo pri sv. Sebastjanu - Boštjanu, katerega god obhajamo 20. januarja.

»Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Boštjan na 20. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2010 s tem imenom poimenovanih 10014 (1994: 10073; 1971: 1525) oseb. Različice: Sebastjan (2010: 2066; 1994: 1759; 1971: 81), Sebastian (2010: 261), Sebastijan (2010: 1110; 1994: 1044; 1971: 82).

Ime Boštjan je skrajšana oblika imena Sebastjan. Ime Sebastjan z različicama Sebastian in Sebastijan izhaja iz latinskega imena Sebastianus. To je s priponskim obrazilom -anus izpeljano iz grškega imena Sebastós, ki ga razlagajo iz grške besede sebastós 'častitljiv, vzvišen, svetniški, cesarski'. Grško ime Sebastos je prevod latinskega imena Augustus, ki si ga je kot prvi nadel rimski cesar Gaius Julius Caesar Octavianus. Sebasté ali Sebastéa se je v antiki imenovalo več mest, posvečenih cesarju Avgustu. Sebastjani so prvotno pomenili prebivalce teh mest.

Boštjan je ime več svetnikov. Dne 20. januarja je v koledarju najbolj znan med njimi Boštjan (Sebastjan), rimski mučenec, ki je umrl v 4. stoletju. Sveti Boštjan je veljal po vsej Evropi kot zavetnik zoper kugo in kot pomočnik v bolečinah. V Sloveniji je šest cerkva sv. Boštjana. Po cerkvi sv. Boštjana se imenujeta naselbini Sv. Boštjan pri Dravogradu in Sv. Sebastijan pri Črnomlju, prav tako zaselek vasi Pečarovci Sebeščan v občini Murska Sobota. Skupaj s sv. Boštjanom je v koledarju sv. Fabijan, papež in Boštjanov sodobnik. Med drugim je načrtno preuredil krščanska grobišča v katakombah. V njih je pokopan tudi sv. Boštjan, zato se del katakomb imenuje po njem Katakombe sv. Boštjana. Iz rimske stolnice sv. Sebastijana nad njimi vodijo stopnice do njegovega groba.

Na Boštjanovo 20. januarja je bil nekdaj na Notranjskem ljudski pravni rok, ko so se selili sezonski delavci. O tem govori tudi pregovor: Sveta Neža punkelj veže, / Svet Boštjan ga pa nese stran. Boštjan in Fabijan pa skupaj oznanjata ljudem konec zime: Sv. Fabijan in Boštjan sok v drevje poženeta.«

Vir: https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/ime-veliko-pove/234-bostjan