Smrt brata ali sestre v krščanski skupnosti ne prizadene le družine pokojnika, temveč celotno občestvo. Pogrebni obred ni zakrament. Pokojnemu, ki nas je zapustil, se Bog ne razodeva več v znamenjih, temveč iz obličja v obličje. Zato se skupnost zbere ob slovesu vsakega člana. Ob pogrebu obhaja Kristusovo velikonočno skrivnost in moli, da bi rajni s Kristusom prešel iz smrti v življenje. Z molitvami izpovedujemo, da ostajamo povezani z rajnimi po Kristusu, ki nas združuje.

Kako ravnati ob smrti
    Ko se izteče zemeljsko življenje, krščanska navada zahteva, da pokojniku izkažemo primerno čast in pozornost. Prav je, če je le mogoče, da se družina zbere k skupni molitvi. Če je prilika in od nastopa smrti še ni minilo 30 minut, lahko pokličete duhovnika, da opravi pogojno maziljenje in poslednje priporočanje. Nato naj svojci, osebno in ne preko telefona, o smrti obvestijo župnika. Župnik zbere podatke, ki so potrebni za vpis v mrliško knjigo. Skupaj pripravijo osmrtnico in se dogovorijo o dnevu, uri in načinu pogreba.

Zvonjenje ob smrti
    Šele ko župnik opravi razgovor s svojci pokojnika, se lahko naroči naznanilo smrti z malim zvončkom, navčkom. Za pričetek zvonjenja je vedno potrebno dobiti župnikovo dovoljenje. Red zvonjenje je sledeč; če umre moški zvoni trikrat po eno minuto, če umre ženska zvoni dvakrat po minuto in pol, če umre otrok zvoni enkrat tri minute. Med enim in drugim zvonjenjem naj bo pol minute premora.
    Ob smrti župljana se trikrat dnevno zvoni s tremi zvonovi, zjutraj ob 7⁰⁰, ob 12⁰⁰ in zvečer po zvonjenju Avemarije. To zvonjenje naj bi vernike spodbudilo k molitvi za pokojnika.

Komu lahko naklonimo cerkveni pogreb
    Zakonik Cerkvenega prava določa, da je treba vernim rajnim oskrbeti cerkveno pogrebno opravilo. Iz tega sledi, da ima pravico do cerkvenega pogreba vsakdo, ki je bil krščen v katoliški Cerkvi, ter ni bil na lastno željo ali po naloženi kazni iz nje izključen, ne glede na to kakšne smrti je umrl. S tem je izključena stara praksa, ko se je cerkveni pogreb odklonilo ljudem, ki so naredili samomor. Članu sestrske krščanske Cerkve, pravoslavne ali evangeličanske, se ravno tako omogoči cerkveni pogreb, ki pa se ga prilagodi v skladu z ekumenskim pravilnikom. Nova ureditev pogrebnega obreda dopušča tudi možnost cerkvenega pogreba za nekrščenega človeka. Ta obred pa je bistveno drugačen od običajnega, kot ga poznamo.

Oblike pogreba
    Zakonik Cerkvenega prava zelo priporoča, naj se ohrani pobožna navada pokopavanja teles rajnih, vendar ne prepoveduje sežiganja, razen če bi bilo iz razlogov, ki so nasprotni krščanskemu nauku. Torej je sam način pokopa prepuščen domačim, oziroma volji pokojnika, vendar toplo priporočamo, naj se upoštevajo krajevne navade. Tudi je prav, da se omogoči nek določen čas, ko se lahko drugi župljani od pokojnika poslovijo, ga pokropijo in z molitvijo priporočijo Božjemu usmiljenju. Hkrati je to tudi čas, ko krščanska skupnost lahko pokaže svojo pieteto in solidarnost s svojci pokojnika.
Čedalje več ljudi se odloča, da namesto za cvetje in sveče darujejo v dobrodelne namene. To je plemenita gesta, ki poleg naše molitve pomaga pokojnemu, hkrati pa spomin nanj povezuje z dejanji dobrote in solidarnosti.

Povzeto po www.sticna.si.