V nedeljo, 2. novembra 2025, je mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl daroval v župnijski cerkvi sv. Lenarta v Sv. Lenartu v Slovenskih goricah sveto mašo, med katero je posvetil nov oltar in blagoslovil nov ambon, delo arhitekta Roberta Dolinarja.

 

Prisluhni sveti maši s posvetitvijo oltarja in blagoslovom novega ambona

https://soundcloud.com/.../prisluhni-sveti-masi-s...

 

Prisluhni pridigi med sveto mašo s posvetitvijo oltarja in blagoslovom novega ambona

https://soundcloud.com/.../prisluhni-pridigi-med-sveto...

 

Prisluhni sklepu svete maše s posvetitvijo oltarja in blagoslovom novega ambona

https://soundcloud.com/.../prisluhni-sklepu-svete-mase-s...

 

 

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

 

Pred teboj je daritveni oltar

 

Dragi g. župnik. diakon, dragi bratje in sestre!

Današnja nedelja je posvečena spominu vernih rajnih.

Po prazniku Vseh svetih, ki smo ga obhajali včeraj, nam danes Cerkev želi spregovoriti o krhkosti našega življenja.

V Svetem pismu Stare zaveze lahko na več mestih beremo, kako je življenje dar, kar človeka razveseljuje, po drugi strani pa ga žalosti in vznemirja, da bo to življenje nekega dne ugasnilo.

Sveto pismo pozna smrt: »Zares, gotovo bomo umrli. Smo kakor voda, ki se razlije na zemljo in se ne more več zbrati«, beremo v 2 Sam 14,14.

Na eni strani je torej prepričanje, da je Bog dober, ki ljubi življenje in tudi v nas je ta želja, da bi živeli.

Po drugi strani pa človek doživlja krhkost in kratkost tega življenja, ki ga na koncu čaka neizbežna smrt.

Smrt je tista, ki ruši življenju smisel: kajti človek se trudi, gradi, zbira, na koncu pa mora pustiti vse, za kar se je v življenju trudil.

Tukaj nam prihaja naproti Jezus, Božji Sin: »Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (prim. Jn 6,40).

Jezus se nam predstavi kot luč in kot tolažba.

Smrt še vedno nosi v sebi svojo ostrino in v nas zbuja resnobo. Jezusove besede niso neka teorija.

On sam se je soočil s smrtjo. Vemo, kako je njegovo srce trepetalo in kako je potil krvavi pot, ko je zrl smrti v oči. Toda takrat se je ves izročil v Očetove roke. Zato ga je tudi Oče obudil.

Jezus nam ne želi samo povedati, da je on smrt premagal, ampak nam kaže pot po kateri tudi mi pridemo do te zmage nad smrtjo.

Zmaga nad smrtjo je dar Boga.

Nismo mi tisti, ki bi si pridobili življenje po smrti, ampak nam je to večno življenje podarjeno.

Bog nas je ustvari iz ljubezni, smo sad ljubezni in ta ljubezen Boga nas nikoli ne zapušča.

Pomembno je, da se tej ljubezni izročimo, da zaupamo tej ljubezni. Ta ljubezen je ljubezen za življenje in to je vir našega upanja.

Življenje po smrti je soudeležba pri božjem življenju. Bog nam podarja delež pri svojem življenju.

Večnega življenja ne bomo deležni samo deloma ali po kosih. Ves človek, telo in duša, je poklican v večno življenje!

Zato Jezus govori o vstajenju, ki je dar, ki pa nam je dan pod enim pogojem, če smo eno s Kristusom: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (prim Jn 6, 54).

Ta povezanost, s Kristusom, ki jo živim v veri, se krepi in raste po zakramentih, ki jih prejemamo.

Po tej poti iz dneva v dan postajam vedno bolj eno. Tukaj sedaj lažje razumemo prve kristjane, ki so tako hrepeneli po nedeljski evharistiji, kajti ko so po eni strani zaradi preganjaj vsak dan zrli smrti v oči, so po drugi strani prav po evharistiji doživljali veliko povezanost s Kristusom.

Tako se niso bali smrti, kajti čutili so, da jim vedno večja povezanost z Njim daje zagotovilo zmage nad smrtjo. Tako so doživljali, da smrt ni konec, ampak začetek novega življenja, ki pa ni več ogroženo.

Za nas verne izkušnja smrti ne pomeni, da to naše zemeljsko življenje nima smisla, obratno, je polno upanja.

Danes smo zbrani ob vašem novem oltarju, ki ga bomo slovesno posvetili z mislijo na naše pokojne, še posebej na tiste, ki so se od nas poslovili v zadnjem letu.

Če smrt nima zadnje besede, to pomeni, da ti naši dragi živijo. Če živijo, pomeni, da smo lahko z njimi povezani.

Še posebej to povezanost čutimo pri sv. maši, kjer se občestvo Cerkve najlepše izrazi: tu čutimo povezanost z vsemi tistimi, ki jih mi imenujemo blaženi in sveti, tistimi, ki so že deležni polnega življenja v Bogu.

Zakaj je oltar tako pomemben?

Je središče celotnega evharističnega bogoslužja. Na njem se bo daroval Jezus, kakor se je pri zadnji večerji na veliki četrtek daroval ob mizi velikonočne večerje in na veliki petek na oltarju križa.

Oltar te zato spominja na zadnjo večerjo in na Kalvarijo. Je miza za daritev in velikonočni obed.

Pri tej mizi se zbiramo, da se s Kristusovo daritvijo zahvaljujemo Bogu in prejemamo njegovo telo in kri.

Na oltarju mašnik, ki predstavlja Kristusa, izvrši isto, kar je izvršil Kristus. On je namreč naročil: To delajte v moj spomin (Lk 22,19).

Ker se pri oltarju opravlja Gospodova daritev in verniki z njega prejemajo Gospodovo telo in kri, so že od nekdaj cerkveni pisatelji gledali v oltarju znamenje Kristusa samega.

Zato se je uveljavil izrek: Oltar je Kristus. Oltar postane še bolj simbol Kristusa, če je posvečen in pri tem maziljen s sveto krizmo.

Oltarje in daritve so poznala že starodavna ljudstva. Na njih so darovali živali in poljske pridelke.

Spomnimo se Kajna in Abela ter njune daritve. Sveto pismo med mnogimi drugimi omenja tudi Abrahama, kako je postavil oltar in na njem opravil daritev Bogu.

Oltar je pokrit vsaj z enim belim prtom, ki je simbol čistosti našega srca. Samo iz čistega srca se rodi prava žrtev, takšna, ki je Bogu všeč.

Vsak oltar je posvečen samo Bogu, saj se sveta maša daruje le njemu. Lahko pa je posvečen v spomin mučencev ali drugih svetnikov. Sv. Avguštin lepo pravi: Oltarjev ne postavljamo nobenemu mučencu ali svetniku, , pač pa Bogu mučencev in svetnikov.

Kristjani smo po svetem krstu Kristusovi udje, on pa je naša Glava.

Ker je pravi duhovni oltar Kristus, smo tudi mi kot njegovi udje duhovni oltarji.

Na oltarju svojega srca moramo darovati Bogu daritev svojega življenja. Tako razumemo besede našega pesnika Simona Gregorčiča: Oltar najlepši je srca oltar!

Romano Guardini je zapisal: Najgloblja moč v duši je moč žrtvovanja in darovanja.

Na dnu človekove notranjosti vlada tista tišina in jasnost, iz katere se žrtev dviga k Bogu.

Oltar je zunanje in vidno znamenje te največje globine in tišine ter moči v človeku.

Naj nam te misli pomagajo, da bomo obred posvetitve oltarja lahko duhovno spremljali in da bomo v oltarju prepoznali Kristusa, ki nas želi zbrati okoli sebe, kot eno božjo družino, saj nas tu čaka, da nas nahrani s svojo Besedo in svojim Kruhom, ki je On sam.

Amen.

Vir: Vatican News

Foto in zvok: p. Ivan Rampre DJ. Prispevek je nastal tudi s pomočjo donacije SŠK.

 

 

 

Današnje dogajanje - blagoslov ambona in posvetitev darovanjskega oltarja najlepše povzame zahvala voditeljice župnijskega pastoralnega sveta ge. Jasmine Breznik in fotografije Foto Askari.

 

 Hvala vsem.

 

 

"Spoštovani,

ob sklepu te svečane in zgodovinsko pomembne slovesnosti želim z iskreno hvaležnostjo izreči besede zahvale v imenu naše župnijske skupnosti.

Za nami je leto, polno dejavnosti, uspehov in preizkušenj, leto sodelovanja, povezanosti in obilnega Božjega blagoslova. Naša župnija si prizadeva biti živa Cerkev: dejavna v veri in oznanjevanju, skrbna v ohranjanju sakralne dediščine ter odprta v povezovanju posameznikov in skupnosti.

Vedno znova si zastavljamo nove izzive, ki nas povezujejo, bogatijo in utrjujejo našo pripadnost Cerkvi. Tako smo se letos, ob mnogih aktivnostih, ki bogatijo življenje naše župnije, z zaupanjem, delavnostjo in skupnim srcem pripravljali na sprejem relikvij sv. Lenarta, našega nebeškega zavetnika.

Ob tem pomembnem dogodku smo se odločili tudi za ureditev novega daritvenega oltarja in ambona, ki sta središče bogoslužnega dogajanja in vidno znamenje naše povezanosti z Gospodom. Hkrati so v teku tudi že priprave na obnovo strehe cerkve, saj želimo zvesto ohranjati našo sakralno dediščino ter jo z odgovornostjo in ljubeznijo predajati prihodnjim rodovom.

Iskrena zahvala najprej vam, spoštovani gospod nadškof, ker ste nas spremljali, vzpodbujali v naših prizadevanjih in danes s svojim blagoslovom ambona ter posvetitvijo daritvenega oltarja našemu svetišču vtisnili poseben pečat Božje navzočnosti. Vaša prisotnost in molitev sta za nas velik dar ter potrditev, da krepimo pot žive vere, skupnosti in služenja.

Od ideje do cilja nobena pot ni lahka, tudi ta je imela svoje preizkušnje, mnogo ur načrtovanja, razmišljanja in dela. Velika in iskrena zahvala gre vam, gospod župnik, ki ste pobudnik, voditelj, srce in duša tega projekta. S svojo vero, odločnostjo in vztrajnostjo ste uspešno premagali vse izzive, ki jih takšna naloga prinaša. Predvsem pa ste s svojim zgledom znali povezati ljudi, v nas prebuditi odgovornosti in veselje do sodelovanja, ter nas voditi k cilju, ki danes stoji pred nami v vsej svoji lepoti.

Hvala tudi vsem vašim sodelavcem, ki so s podporo, zanesljivim delom in odprtim srcem pomagali, da se je ta projekt lahko uresničil.

Da so želje in ideje prerasle v umetniško in liturgično dovršeno zasnovo, gre posebna zahvala arhitektu in umetniku mag. Robertu Dolinarju, ki je s čutom za prostor, simboliko in dihom življenja naše župnije pripravil tudi liturgično in prostorsko usklajeno ureditev prezbiterija.

Za vestno, strokovno in kakovostno izvedbo del se zahvaljujemo družinskemu podjetju Tlakovanje Kralj, Davorin Kralj s. p., ki je s svojim zazvetim delom pustilo lep in trajen pečat v prenovljenem svetišču.

Zahvala tudi gospodu Hansu Škofu, ki je s strokovnim znanjem, izkušnjami in predanostjo skrbno vodil ter usmerjal potek del.

Iskrena hvala tudi županu Občine Lenart mag. Janezu Krambergerju za vso podporo in sodelovanje pri povezovanju naše skupnosti.

Hvala tudi Foto Askari, ki je s svojimi posnetki ohranil spomine na te dragocene trenutke in jih še s sliko zapisal v zgodovino naše župnije.

Prisrčna zahvala vsem posameznikom, ki ste s svojo molitvijo, spodbudnimi besedami, delom in darovi prispevali, da danes naše svetišče sije v prenovljeni podobi in bogatejši simboliki.

Naj bo ta blagoslov in posvetitev za vse nas znamenje Božje bližine in medsebojne povezanosti.

Naj nas spremlja pri vsakdanjem delu, molitvi in pričevanju, da bomo tudi sami postajali živi kamni duhovnega svetišča."

  

Posvetitev darovanjskega oltarja je pomemben za zgodovino naše župnijo. Ob takih priložnostih se za prihodnje rodove ustvarijo t. i. časovne kapsule, da bi rodovom, ki bodo nekoč bodisi spreminjali izgled prezbiterija ali hoteli razumeti utrip današnjega dogajanja ob postavitvi.

V ta namen smo danes ob koncu maše podpisali listino, ki jo bomo ob zahvalni maši zadnjega dne v letu (31. 12. 2025) vložili v oltar. K tej listini bomo dodali še druga poročila o dogajanju v naši župniji v tem letu za prihodnje rodove.

 

Več fotografij si lahko ogledate TUKAJ.