V našem mestu in župniji smo v nedeljo, 7. septembra 2025, bili deleži prav posebnega obiska delegacije iz francoskega mesta Saint Leonard de Noblat, ki nam je prinesla relikvije sv. Lenarta.

Pred slovesno sveto mašo, ki jo je daroval naš nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl v župnijski cerkvi, je bil najprej na trgu pred cerkvijo sprejem gostov in relikvij sv. Lenarta.

Alexandera Mazina, podžupna Saint Leonard de Noblat, predsednika mednarodnega združenja sv. Lenarta – Fil Leo in Michaela Defaya, predsednika bratovščine sv. Lenarta ter druge goste sta pozdravila mag. Janez Kramberger, župan občine Lenart ter nadškof Alojzij Cvikl. Relikvije pa je sprejel župnik Marjan Pučko.

Prisluhni sprejemu relikvij na trgu pred cerkvijo sv. Lenarta v Slovenskih goricah

https://soundcloud.com/.../prisluhni-sprejemu-relikvij-na...

Slovesnost, ki se je začela s pozdravi na trgu pod cerkvijo, se je nadaljevala z mašo v cerkvi ter izročitvijo relikvije tretjega reda za v oltar. Po njej je bilo molitveno bdenje pred relikvijami sv. Lenarta. V času bivanja delegacije v Lenartu so izpostavili in častili tudi svetnikovo lobanjo. Zvečer je bilo srečanje vodstva bratovščin s predstavniki župnij, mest in krajev iz Slovenije, ki nosijo ime po sv. Lenartu. Te relikvije, lobanjo in roko, je spremljala delegacija, ki je pot nadaljevala v Benetke in se nato vrnila v Francijo.

Prisluhni sveti maši v župnijski cerkvi sv. Lenarta v Slovenskih goricah

https://soundcloud.com/.../82fc22e2-9911-437f-8195...

Pridiga g. nadškofa metropolita msgr. Alojzija Cvikla

Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Še posebej pozdravljam voditelja bratovščine Saint Leonard de Noblat v Franciji, g. Michaela Defaya, g. Alexandra Mazina, podžupana Saint Leonard de Noblat, predsednika mednarodnega združenja sv. Lenarta Fil-Leo, domačega župnika Marjana Pučka in župana Lenarta mag. Janeza Krambergerja in vse ostale goste in romarje.

»Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.«

Evangelij je na določenih mestih izzivalen, nikoli pa protisloven. V istem evangeliju Jezus govori, da je potrebno spoštovati očeta in mater (prim. Lk 18,20) in glede moža in žene pravi, da morata biti eno telo in da človek nima pravice ločiti to, kar je Bog združil.

Kako razložiti današnje vrstice, da ne bodo v nasprotju s tem, kar je Jezus govoril na drugih mestih?

Hebrejski jezik nima primernika za več ali manj. Ljubiti eno stvar bolj, kot drugo, ali manj, kot drugo, vse zoži in poenostavi na »ljubiti in sovražiti«.

Po naše bi se stavek glasil: »če kdo pride k meni, ne da bi imel mene rajši od svojega očeta in svoje matere…«, da je temu tako, je potrebno prebrati vzporeden odlomek pri evangelistu Mateju (Mt 10,37).

Jezus zahteva, da ljubezen do njega stopi pred vse druge ljubezni, tako tiste do ljubljenih oseb (oče, mati, žena, otroci, bratje, sestre), kot tiste do imetja.

Biti Jezusov učenec, živeti krščanstvo, je nekaj zahtevnega. Mnogi danes mislijo, da je dovolj, če kakšno nedeljo in praznik grem k sv. maši, da dam občasno kakšen dar za Cerkev in že mislimo, da smo naredili več, kot smo bili dolžni narediti.

Vera ni ena stvar med drugimi, kot so služba, in druge dejavnosti, ki med seboj tekmujejo, katera mi bo vzela več časa.

Kristus ni »tekmec«, ki se bori, da bi zase iztržil, kar največ časa. Ljubezen do Kristusa ne izključuje drugih. On je tisti v katerem vsaka pristna ljubezen najde svoj temelj in oporo, da jo lahko živim.

Kristus nikogar ne slepi in tudi nikogar ne razočara, zahteva vse, ker hoče vse dati, pravzaprav je vse dal, kajti »vzljubil nas je in daroval samega sebe za nas« (Ef 5,2).

Preizkusni kamen naše ljubezni do njega je: »Vzeti nase svoj križ«.

Jezus ni prišel, da bi pomnožil naše križe, ampak jim dal smisel, saj nam daje moč, da ga lahko nosimo.

Tudi navidezni neuspehi in nesreče, ki so del naše poti, kristjanu ne porušijo upanja, saj lahko vedno potrka na vrata, kjer bo našel pomoč. In to, kar je božje, je edino, kar bo ostalo.

Propadlo bo tisto, kar smo zgradili zaradi napuha ali da bi uveljavili sebe. Vera je vztrajna hoja za Kristusom, je celoten in popoln odgovor na njegov klic.

Sveti Lenart je srečal Boga in ga sprejel v svoje življenje. Še več, postavil ga je na prvo mesto in s tem postal Kristusov učenec

Gre za enega najbolj priljubljenih svetnikov v Franciji in deželah Srednje Evropa, saj mu je posvečenih okoli 600 cerkva. Ne boste verjeli, celo pri nas jih je 61.

Zakaj je bil tako priljubljen?

Rojen okoli 500 v Orleansu, v plemiški družini. Vzgajali so ga za viteza. Postal je celo kraljev svetovalec. S krščanstvom se je srečal preko škofa, tudi svetnika, sv. Remigija, ki goduje 1.10. On je Lenarta tudi krstil.

Nagovarjalo ga je puščavniško življenje. V svoji puščavniški celici je živel molitveno in spokorno življenje.

Postal naj bi celo škof v Reimsu, a se je odločil, da bo ostal puščavnik. K njemu so prihajali mnogi, da jih je duhovno vodil, pridigal in kot opat vodil puščavnike, ki so se tam naselili.

Sv. Lenart je še posebej znan po skrbi za jetnike. Za mnoge je pri kralju dosegel izpustitev. Ne samo, da je iskal načine, da so bili izpuščeni, ampak je iskal načine, da bi lahko dostojno živeli, zato jim je priskrbel zemljo, ki so jo lahko obdelovali.

Okoliškim kmetom je pomagal s praktičnimi nasveti, zato se še danes reče: »Za zdravje živine pa prosimo k sv. Lenartu!«

Tudi danes je toliko ljudi, ki so ujeti v verige in so jetniki. To pomeni, da niso svobodni. Delno zaradi svoje slepote, svojih predsodkov, predvsem pa zaradi svojih grešnih razvad in nagnjenj.

Zakaj je sv. Lenart toliko ljudi osvobodil verig?

Ker je bil sam svoboden.

Človek ni svoboden, če dela kar hoče, saj to kar hoče delati, ga dela sužnja.

Nisem svoboden, če sem suženj alkohola, drog, denarja, spolnosti, lastne podobe.

Sv. Lenart je bil svoboden, ker je vse zapustil, se vsega osvobodil in sledil Kristusu ter poslušal, kam ga vodi Sv. Duh.

Vesel sem, da imamo danes v svoji sredi relikvije sv. Lenarta, kar nam omogoča, da še bolj začutimo bližino tega svetnika.

Relikvij ne častimo zaradi njih samih. Ob relikvijah izkazujemo čast Bogu, kateremu je sv. Lenart posvetil svoje življenje, ga postavil na prvo mesto, s tem pa je ljudi in stvari prav vrednotil in imel do njih pravi odnos.

Kristjani prvih stoletij so svoja bogoslužja slavili na kraju, kjer so bili mučenci mučeni ali pa na kraju, kjer so bile shranjene njihove relikvije. V ožjem smislu so to bili telesni ostanki, ali pa tisto, kar je bilo z mučencem tesno povezano.

Od 4. stoletja naprej se mučencem pridružijo tudi svetniki, ki niso bili mučenci. Bili pa so zvesti Jezusovi učenci, ki so svoje življenje celostno izročili Bogu.

V katoliški Cerkvi velja predpis, da se evharistična daritev opravlja na posvečenem oltarju, v katerega so vložene, če se le da, tudi relikvije kakega svetnika.

Svetniki so pristen dokaz vstalega Gospoda sredi med nami, v njegovi Cerkvi, naših občestvih in kako biti poslušen Sv. Duhu, ki to Cerkev vodi.

Naj nas danes nagovori in spremlja vzgled ter priprošnja sv. Lenarta, da bomo prosti vseh vezi greha in bomo živeli življenje, ki bo slavilo Boga.

Amen.

Prisluhni pridigi med sveto mašo v župnijski cerkvi sv. Lenarta v Slovenskih goricah

https://soundcloud.com/.../afc6e12e-2e4c-4213-93b2...

Prisluhni sklepu svete maše v župnijski cerkvi sv. Lenarta v Slovenskih goricah

https://soundcloud.com/.../prisluhni-sklepu-svete-mase-v...

Povzeto po: Vatican News

Foto, zvok: P. Ivan Rampre

Darovana relikvija, ki smo jo prejeli v spomin na obisk, je vstavljena v darovanjski oltar.

Sv. Lenart, prosi za nas.

            Foto: Maksimilijan, Foto Askari

Video TV Maribor

https://www.facebook.com/TelevizijaMaribor/videos/1411693909895597

Video BK TV

https://www.facebook.com/televizijabktv/videos/1350100569962679

Več fotografij si lahko ogledate TUKAJ.